little by little

Sicer nas do praznovanja loči nekaj več kot en mesec ampak priprave potekajo…kot po maslu…ali pa kakšni malce manj mastni zadevi…glede na to, da sem na dieti… Priden

leto 5769 torej prihaja in kmalu…l’shana tova!

Seveda pa se zdaj postavlja vprašanje ali bomo tudi letos praznovali kot smo to počeli lansko leto… Skupina blogerjev se je zbrala…pila in seveda nazdravljala… bilo je super in odlično. Lokacija je bil mariborski Tako’s…

Kako bo letos? No, glede na to, da bo na obisku nekoliko vrlih Izraelcev iz Tel-Aviva, ki so pred nekaj dnevi slekli vojaške uniforme in se odpravljajo na potep po “svetu” in se glej ga zlomka ustavijo pri meni ravno na novega leta večer… Who’s in for a treat?

No, toliko…za razmislek…

 

Sprememba ni prinesla željenega rezultata. Pametovanja, ponikanja, zanikanja, odkloni in nepotrebni prikloni, zaprtost, nezaupljivost in negotovost v navidezni gotovosti. Raziskovanje samega (sebe)- kot takega ali kot nekoga, ki sem želel, da bi bil. Na koncu vsakega procesa pridem do enakega rezultata. Ene epizode je konec, začenja se druga. Liki so bili minljivi, nezanimivi, ni ničesar za kar bi se lahko oprijel in se držal za to kot za nekakšno vejo, ki ne bo  počila ob neželenem neurju.

Gledam kako svet mineva, kako minevam jaz in z vsakim trenutkom postajam vse bolj razpadajoč…v strahu trohljivosti mi skozi misli švigajo spomini. Raznorazni. Od vonjev, ki spominjajo na prednovoletne sprehode po Ljubljanskih ulicah…kožne rokavice, plavi lasje,… Do vročine poletnega ljubljenja v postelji, ki je krasila sredo dnevne sobe.

Nekega dne moramo tako ali tako vsi umreti…Ampak ni mi, da bi že zdaj umrla moja čustva.

Dejansko sem zaljubljen v zaljubljenost. V proces spoznavanja meja dotikov, dihanja za vratom, ko brezglavo bediš in zijaš v ozvezdje…to neskončno ozvezdje, katerega ne znam niti opisat kot je treba.

Vse še diši po njej… Po njih… Vsaka posebej, vtisnjena v spomin, v čas, ki je bil podan pod nebom…in je bil…in ostaja…četudi v spominih in črkah, ki pa vendar lahko izginejo.

Neutrudni »delete« se poslužuje zanimivih trikov prerekanja s samozavestjo tistega, ki piše. Posledično tudi briše.

Obstajajo ženske, ki jih rad slišiš kako dihajo in jih ljubiš cele. Pogled se umiri ob soju jutranjih žarkov sonca, ki se prebije skozi modro zaveso dnevne sobe in ti nakaže minljivost trenutka kot takega, saj je noč minila kot bi pihnil… Božanje pod odejo, gledanje v oči, sramežljivo dotikanje in iskanje popolnega objema, ki bi dokončno združil to kar čutiš… Lasje se poigravajo s sencami, poteze jutra se ti za vedno vtiskajo v spomin, spoznavaš, da je mraz jesenskega jutra lahko še kako prijeten.

Sprehod po hodniku spominov in vstopanje v sobane trenutkov, ki bodo zame večni.

Zaljubljen v zaljubljenost. V zaslepljenost čustev, ki tako polnijo dneve, ki drhtijo od pričakovanj in napačnih potez, ki na koncu ostanejo le smešne.

Najini sprehodi do Piramide in nazaj… Opazovanje tebe… Klicanje tvojega imena, iskanje tvoje številke po imeniku mobilnega telefona, poslušanje tvojega glasu, opazovanje kako dihaš…kako se nežno premikaš v vsej svoji veličastnosti, ki ti je podarjena ob spočetju…nežnost poljubov, misli se topijo, roke božajo, postelja se ziblje pod najino taktirko, ki nareka simfonijo strasti… Jesen… Odpira vrata presladki melanholiji… Veter me spomni na tvoje izlete v kopalnico, ko so se tvoji lasje vrtinčili v ritmu, ki ga je navajal sušilnik…

Toda, dneva je konec, tiha rosa se sprehaja po mojih kolenih, ko že stotič ribam taisto klop v parku… Najinem parku, kjer je prvič padel najin poljub. Ura kaže temnim sencam prosto pot.

Spokojnost tvojega obraza, tiha prošnja in pismo, ki je spremenilo vse. Nisem te pozabil. Nisem te pozabil. Od vseh si le ti omembe vredna. Od vseh, edino tvoj je moj spomin.

Šumenje korakov pod potjo vsakdana bo zamenjal zvok stanja pod drevesom, kjer sem te poljubil. Zvok ljubezni, ki ga slišiva le midva. Ga slišiš?

Kako lepo vstajaš iz postelje, se nežno oblačiš, si božaš kolena in ličiš obraz. Kako dišiš po svežem jutru. Kako lepe so tvoje misli… Čista poezija…

Bodi tukaj, ko se prebudim. Daj, da vse to bile so le sanje in midva še stojiva pod najinim drevesom in loviva trenutke, nežnost, dih, poglede,…naju… Bodi tukaj, ob meni.

 

Nekoč, nekdaj… Pred nekaj meseci, morda kakšnim letom nazaj sem bil prepričan, da pišem odlično. Imel sem celo nekaj fanov…bolje rečeno fanic…Z eno sem celo romancal, ker je bila zaljubljena v to kar sem pisal. Dokler sem pisal. Nakar sem nehal. Z vsem skupaj. Jebeš ti to, sem si rekel in spizdil nazaj za zidovje anonimne tišine, kjer besede in stavke požiraš, pozabljaš…Ne dotikaš se misli s peresom tipkovnice…Ne dovoliš si, da bi mislil… Minila so tudi potovanja, druženja so postala preveč naduvana v smislu patetičnega druženja ob premišljevanju kdo bo plačal naslednjo rundo… Po moje sem zašel v kurac. In zdaj pležem iz cevi…pod pritiskom se premikam proti izhodu… Kot bi me jebala prostata. Pa tako mlad. Hinavsko mlad.

Vse pišem sebi, zase, za spomin nase… Pod vplivom patetičnega smiljenja in razočaranja pa sem vse zapise preteklosti izbrisal… Preklet “delete”….

Inspiriran…potolažen in od mnogih osovražen. Alter ego bi bil v stilu Hank-a Moody-a… Edino kar mi manjka je čik in polna postelja zdolgočasenih pičk, ki se hranijo z mojo pismenostjo in čustveno ohromelostjo.

Pritoževal se pa ne bom več. Razen na vreme.

 

Zamenjati obraz, obleko? Si nadeti nov nasmeh in spremeniti poglede, ki si jih dajal vsem okrog sebe? Ali pa se preprosto zazreti vase in si priznati, da tako ne gre več. Pravijo, da v trenutku, ko zanikaš samega sebe, se izgubiš in ni hujega kot biti izgubljen vedoč, da je pot k najditvi le korak vstran.
Iskrenost v očeh lahko kaj kmalu zamenja hinavski nasmeh in načrtno izigravanje osebe katera ti zaupa. Tako rekoč je bilo tudi z menoj. Le, da tokrat nisem bil jaz tisti, ki bi bil izigran. Preizkusil sem se v nečem novem. V igri s čustvi in zaupanjem. In igro izgubil.
Priznati poraz pa ni tako hudo kot izgubiti del sebe, ko spoznaš kaj si s svojim dejanjem storil. Še tako iskrena in na trenutke že osladna opravičila ne zaležejo. Pač, razočaral si. Huje od vsega je to, da si razočaral samega sebe.
Pred očmi se ti zavrti ves prizor kako je do trenutka izdaje prišlo in ugotoviš, da si lahko to zelo enostavno preprečil, a nisi. Je mar manjkal pogum biti iskren ali pa si preprosto užival v dejanju drame, ki jo pišeš sam? Niti eno od tega. Šlo je za zanos v občutku, ki ni bil jasen od samega začetka. Če deluješ brez načrta so napake vedno posledica razvoja situacije.

Izgubil sem prijateljico. Izgubil sem njen nasmeh, njen objem, njene oči in njene tople besede. Izgubil sem jo predvsem zaradi sebe in svoje neiskrenosti in nezmožnosti reči bobu bob. Ne le, da sem izgubil prijateljico, izgubil sem tudi del sebe. V vsem vrtincu, ki me je zajel sem se naposled našel. Gol, sam in razočaran nad podobo, ki je stala na drugi strani ogledala. Sram me je. Ne pred drugimi, saj nisem edini primerek, ki je storil kaj žalega. Sram me je pred seboj. Pred osebo, ki sem jo vsa ta leta gradil, jo negoval in ji posvečal pozornost, da bo enega dne lahko naredila kaj dobrega za svet okrog sebe. Ni vode, ki bi lahko umila to sramoto z mene. Ostaja le obraz in pogled, ki me oplazi vsako jutro, ko se zavem, da bo nastopil še en dan brez nje in njenega “saj je tam nekje”.

Oprosti ni zalegel. Oprosti je še boj zarezal v rano, ki sem jo razprl. Oprosti je izzvenel v razočarajočem pogledu in trenutku, ki je spremenil vse. Prav zato sem odvrgel vse vstran. Vse besede, ki sem jih pisal več niso bile tehtne in kredibilne. Vsako od njih sem sovražil, ker so bile del procesa nastajanja človeka, ki je izdal in razočaral.

Boli in trga. Boli in mori. Ni mi moč več ujeti sanje, ni mi moč več ujeti sebe v podobi nečesa, kar bi bilo dostojanstveno. Sem samo podoba in senca nečesa, kar je v meni očitno obstajalo in raslo. Dokončno tudi zraslo.

Dovolj me je, da sem priznal in odvrgel ta del sebe, ki je kot umazana cunja sredi sobe stal in kazil podobo katera je vsem na očeh. Vse, kar bi želel je, da bi jo lahko ponovno objel in ji povedal kako rad jo imam. Spoznanje razsežnosti tega občutka sem doživel komaj po tistem, ko sem ugotovil, da je najinega prijateljstva konec.

In zdaj se sprašujem kolikokrat sem izdal zaupanje nekoga, ki me je imel rad takšnega kot sem? Prevečkrat? Namerno ali nenamerno? Odgovor mi zveni v glavi kot zven velikega zvona kakšne stare katedrale. Odgovor je preveč jasen in preveč vrtoglav. Preveč, preveč, preveč… Taisti odgovor se vrača tudi takrat, ko se sprašujem zakaj sem tolikokrat ostal samski. Prav zaradi izgube zaupanja. Je morda lekcija, ki sem jo doživel in bolečina, ki sem jo izkusil ravno to, kar sem ves čas potreboval? Je morda prav ta izdaja končno priznanje samemu sebi in zadnje dejanje tragedije, ki sem jo tako dolgo nevedoč, da za tragedijo sploh gre, pisal?

Naj se vam predstavim. Moje ime je Robert. Priimek je le iztočnica za spoznavanje mojih staršev zato ga bom tokrat izpustil. Star sem ravno dovolj, da bi moral vedeti kaj smem in kaj ne. Od kod sem? Vprašanje je, od kod nisem? Lahko, da sem vaš sosed, sodelavec, pismonoša, dobri oče, slabi mož ali pa le iskalec smisla v nesmislu vsega, kar podaja življenje. Sem le obraz vsakdanjosti in pogled živosti. Napakam navkljub stremim k popolnosti. Mar ne velja to za vse nas?

Moje ime je Robert. Več kot le prebrane besede, ki bodo že v naslednjem trenutku ostale pozabljene. Vseeno, ostajam nekje v senci spomina, ker sem prav tisto, kar ste tudi vi vsi. Človek. Oseba željna osebnosti.
Moje ime je Robert. Ponavljal ga bom dokler si ga ne zapomnite in vtisnete v spomin, kot bi si morali zapomniti imena vseh o katerih premišljujete. Sem mislil, da me poznate in da se tudi sam poznam. Bila je pomota. Moje ime je Robert in ta bom tudi ostal.

Stopnja iskrenosti do drugih je vedno pogojena z željo koliko želimo biti iskreni. Moje ime je Robert. Osebno Vaš, a vendar ne zasebno. To ostaja tokrat zame.

 

Vsak začetek nekakšnega konca je po svoje malce težak, zanimiv in dokaj čist v svoji nedolžnosti. Svojih začetkov sem imel že nekoliko. Naj bo še eden v nizu.