little by little

Nekoč, nekdaj… Pred nekaj meseci, morda kakšnim letom nazaj sem bil prepričan, da pišem odlično. Imel sem celo nekaj fanov…bolje rečeno fanic…Z eno sem celo romancal, ker je bila zaljubljena v to kar sem pisal. Dokler sem pisal. Nakar sem nehal. Z vsem skupaj. Jebeš ti to, sem si rekel in spizdil nazaj za zidovje anonimne tišine, kjer besede in stavke požiraš, pozabljaš…Ne dotikaš se misli s peresom tipkovnice…Ne dovoliš si, da bi mislil… Minila so tudi potovanja, druženja so postala preveč naduvana v smislu patetičnega druženja ob premišljevanju kdo bo plačal naslednjo rundo… Po moje sem zašel v kurac. In zdaj pležem iz cevi…pod pritiskom se premikam proti izhodu… Kot bi me jebala prostata. Pa tako mlad. Hinavsko mlad.

Vse pišem sebi, zase, za spomin nase… Pod vplivom patetičnega smiljenja in razočaranja pa sem vse zapise preteklosti izbrisal… Preklet “delete”….

Inspiriran…potolažen in od mnogih osovražen. Alter ego bi bil v stilu Hank-a Moody-a… Edino kar mi manjka je čik in polna postelja zdolgočasenih pičk, ki se hranijo z mojo pismenostjo in čustveno ohromelostjo.

Pritoževal se pa ne bom več. Razen na vreme.