little by little

Končno se je izjasnil… Veliko časa sem mislil, da ni naklonjen Izraelu ampak je ugotovil, da drugače ne gre. In je izjavil:

  “Katerikoli sklenjeni mirovni sporazum med Izraelom in Palestino mora ohraniti identiteto Izraela kot judovske države. Jeruzalem bo ostal prestolnica Izraela in to kot nedeljiva celota.”

Jeruzalem si sicer pod okriljem svoje države želijo tudi Palestinci, še posebej zaradi mošeje Al-Aksa, enega najsvetejših muslimanskih krajev.

Z izjavo je člane judovskega lobija v ZDA spravil na noge in pri mnogih povzročil pravo presenečenje. Prav tako je prvič govoril kot predsednik. Končno je prenehal s solzavim in kičastim nastopaštvom in pokazal, da ima jajca, ko je zagrozil Iranu in njihovi nuklearni politiki.

Če pa že omenjam nukelarno…A ni ista zgodba kot danes pri nas, leta 1986 prispela iz Moskve. Gre za manjšo napako? And than it all became clear…Černobil namreč…

Zgleda vredi ta job.

Kaj pa bi bil/a ti?

Nisn si mislo, da lahko tak švicam. Res ne. Ko stari ded… Iber stari. Ker mi tak vse po čelinki dol leti, da se mi bo zmešalo. Ko da sem napol hin. Klima sicer dela ampak nič ne pomaga.

Vode sn spil že tolko, da je ova flaša od Zale že zlizana gori pri odprtini.

Je pa res, da mi ni jasno zakaj toliko rad žulim po plastiki. Recimo danes je v obdelavi plastenka…cela…od vrha do dna. V soboto sem zgrizo nekaj deset slamic…Zaj si jih kuj pet naročim na kozarec. Še malo pa mi bojo slamice začeli kasirat… Foter je reko, da sn živčno bolan. Itak! Mogoče je krivo to, da sem že tak samski in željan ženskega dotika, da se mi zdi, da so one nune pri frančiškanski bolj aktivne ko pa jaz. Sram me je. Pa taki pubec. V glavnem, pred menoj je treba plastične izdelke skrivat. Zadnjič sm celo ABC tablico po lapah vlačo.

Pa še eno pripombo mam na avtocestarje… Koji vam je kurac u pizdo milo materino, da ste se zaj ko so največje vročine spravli popravlat ceste? Iz Celja do MB-ja danes zjutraj eno uro in 20 minut. Za popizdit! Ko da sn do Portoroža na kafe vozo. Čeprav glede na cene bencina…je to slednje malo nemogoče. Žalostno seveda. Jebiga. Hudi cajti. Kaj te češ?

No, iz Mb–ja sn pripelo že vse, zaj pa v jok pa na drevo. Prokleti život! Ima, da najdem nekaj, da bom v MB nazaj spizdo!

Že nekaj dni travmiram…ampak danes je zadeva dosegla kritično točko. Še malo pa bom jokal. Maribor, adijo. Tokrat je pa res fertig. Z ”jebačem godine” imava danes selitvenega… Ostane mi še en dan za malenkosti. Od četrtka naprej pa sem uradno Celjan. Meni se bo zmešalo!

Kam vse te življenje potisne! Ebemu mater! Res!

Oni legendarni kavč…napol zeleni…od sonca prežgan leder…nekam ga bo treba vtaknit…magari na dvorišče pred bajto…pa mir.

No, da bom prišel k sebi bo moralo veliko Drave preteč… Ne morem verjet namreč… S pavzami vred sem bil podpohorski majmun tri leta… Na svojem… Zaj pa malo manj na svojem. Pa še v Celju. No, saj ni nič narobe s tem le Maribor…je boljši. Več dogaja, je bolj seksi v svojem primitivizmu, vsi se poznamo, alkohol ma boljši okus in vonj, zgodovina, spomini, park, trije ribniki, s peciklom do Pekrske, golfanje na vadbišču, jutranje kavice v Promenadi, fluktuacija ženskega bitja v spalnici…Mater, bom pogrešal vse skup!

Pa še vedno ne vem zakaj…

Jutranje podjebavanje, vonj ponedeljka, sonce zažiga pogled, dvigalo ima spet postan vonj, pes mi je polulal avto, slušalke mi ne sedejo na glavo, srajca ima spet prekratke rokave, radarska kontrola in proračunski inkasanti, služba, vonj pisarne, komadi se ponavljajo, drobiž za kafe avtomat sem pozabil v avtu, naokrog sejem sončna očala, flirtam z nekom, ki mi ne pomeni prav nič, nepomembna besedila, sovražim, da jo pogrešam, ker vem, da vse skupaj nima pomena.

 Vse, kar potrebuješ je vizija. S tem se tolažim.

Da ima Remarjeva težavo, sem se prepričal, ko je natolcevala o štiriničelni številki za slikanje za Playboy… E, to nije tako! Punci očitno nekaj manjka, saj z izjavo, da je kot manekenka dosegla vse in se bo zdaj pač poročila z nogometašem, sodi v anale izjav tega leta.
Ne vem, ne vem. Skrbi me malo, saj si jo veliko deklet vzame za vzgled. Res veliko. Njo, ali pa Nino… Morda še katero izmed nagic… Žal je pač tako.

No brains, no headache… anede?

Nekoč, nekdaj… Pred nekaj meseci, morda kakšnim letom nazaj sem bil prepričan, da pišem odlično. Imel sem celo nekaj fanov…bolje rečeno fanic…Z eno sem celo romancal, ker je bila zaljubljena v to kar sem pisal. Dokler sem pisal. Nakar sem nehal. Z vsem skupaj. Jebeš ti to, sem si rekel in spizdil nazaj za zidovje anonimne tišine, kjer besede in stavke požiraš, pozabljaš…Ne dotikaš se misli s peresom tipkovnice…Ne dovoliš si, da bi mislil… Minila so tudi potovanja, druženja so postala preveč naduvana v smislu patetičnega druženja ob premišljevanju kdo bo plačal naslednjo rundo… Po moje sem zašel v kurac. In zdaj pležem iz cevi…pod pritiskom se premikam proti izhodu… Kot bi me jebala prostata. Pa tako mlad. Hinavsko mlad.

Vse pišem sebi, zase, za spomin nase… Pod vplivom patetičnega smiljenja in razočaranja pa sem vse zapise preteklosti izbrisal… Preklet “delete”….

Inspiriran…potolažen in od mnogih osovražen. Alter ego bi bil v stilu Hank-a Moody-a… Edino kar mi manjka je čik in polna postelja zdolgočasenih pičk, ki se hranijo z mojo pismenostjo in čustveno ohromelostjo.

Pritoževal se pa ne bom več. Razen na vreme.

In sem naletel…na simpatizerja nacizma, ki je za sosednjo mizo v lokalu šimfal čez mojo judovsko kri… Češ, da se gremo velikih bančnih zarot in on zato plačuje tako drag bencin… Prav… Naj mu bo. Nakar se začne hvalit kako je lani nekje bral Mein kampf, kjer je pač jasno povedano, da smo mi golazen itd…

Nakar se s kolego razgovori o glavnem mestu Judov…. to bi naj po njegovem mnenju bil kar Dubai. Češ, da je gledal po TV-ju zadnjič.

??

Je potrebno še karkoli pripisat?

Če že želite sovražit, si dajte vsaj malo razjasnit koga in kaj boste sovražili. Prosim. Da se bomo nekako razumeli.

Včeraj…danes…jutri…

60. obletnica ustanovitve države Izrael. Praznoval sem na Dunaju, dobil kamen v avto s strani razjarjenih arabcev….ali pa so bili kakšni Turki. Kakorkoli že…Državo imamo! Že 60 let. Praznovali bomo še danes…jutri…za vedno.

Shalom!